Youtube YOUTUBE
Facebook FACEBOOK
BLOG

Tekaška razmišljanja - UTVV 45km od 100km

Katja D. Katja D.
Datum 22.04.2019
DOMOV > BLOG > TEKAŠKA RAZMIŠLJANJA - UTVV 45KM OD 100KM

Zadnjič sem na predavanju poslušala Kojčeve misli. Menda je trdil, da vsaka misel teži k uresničitvi. A vsaka? Ja, vsaka. In misel, ki se je vztrajno vsiljevala po Istri in pred UTVV je bila, da se mi ne da. In s to mislijo sem se tokrat odpravila na 106 kilometrov dolgo pot okrog Vipavske doline.



Razmišljanju o globljih vzrokih te misli sem posvetila nekaj dni in eno celo noč. Noč, ki sem jo preživela tekajoč po prelepih gozdovih nad Ajdovščino. Grizla sem tiste strmine proti Podrti gori, južni veter je grel nočno ozračje in se ponovno spraševala o smislu teka. Zakaj zdaj? Po petnajstih letih, tisočih kilometrih in stotisočih višincih. Po neskončnih urah teka, ki sem jih preživela z nasmehom na ustnicah in radostjo v srcu. Kam je šel ta nasmeh, kam je šla radost?


Tudi prečka proti Otlici me ni spravila v nič boljšo voljo. Sicer sem tekla, laufala pa nisem, če razumete, kaj hočem povedati?


Strmina proti Golaku se je vlekla kot čreva. Saj ne, da je to kaj novega. Ampak tistega žara, s katerim sem še nedolgo nazaj premagovala takšne terene, ni bilo. In tam nekje sem začela čakati, da mi telo ponudi izgovor da odneham. Želela sem si, da padem, si zvijem gleženj, da me začne boleti koleno. Nič. No, vsaj slabo mi lahko postane, ali pa dobim drisko. Nič.


In ko se je tam nekje sredi neskončnih gozdov proti Čavnu začelo daniti, so se zjasnile tudi moje misli in začutila sem, da izgovora ne bo. Ker moje telo ve, da jaz vem. In karkoli bi mi ušpičilo, bi vedela, da je točno to. Le izgovor. Zato mi ni nameravalo ponuditi lažje poti do odstopa, ampak me je pustilo, da se zmenim sama s svojo glavo. Jeba.


Ko so se na poti proti Mali gori odprli tisti neverjetni razgledi preko zelenih dolin vse do morja, sem se spomnila, da sem si takrat, ko sem prvič tekla to progo, obljubila, da sem pripeljem Andreja. Samo ležala bova na teh travnikih in zrla v neskončnost. Pa tega nisem naredila. Enostavno zato, ker se ne znam ustaviti.


Pred Malo goro me je dosegel glas bobna. Tisti zvok je prodrl v vsako celico mojega telesa. Postalo mi je slabo. Pa ne tako, kot ti je slabo od napora, slabo mi je bilo od odpora. Telo je govorilo: »Katja, danes nisi na pravem mestu.« In takoj za tem strah, ali je to konec. Ali to pomeni, da ne bom v tem neskončnem postavljanju noge pred nogo nikoli več začutila radosti? Ali to pomeni, da ne bom nikoli več razširjenih kril letela nad hribi in dolinami? Ali to pomeni, da se mi nikoli več ne bo ljubilo po te prelepe razglede? In ker so bile te misli čisto preveč strašljive, sem jih takoj potisnila v globine svojega telesa. Ulile so se mi solze in malo preden sem se z Andrejem zavrtela ob zvokih štance na Mali gori, me je prešinila misel: »Kaj se pa greš?! Vztrajaj, dokler lahko!«



Na spustu s Kuclja sem upočasnila. Tam res ni zajebancije. Proga terja pozornost. In takrat sem jasno začutila, da se je moje telo uprlo vsakemu nadaljnjemu koraku. »Zakaj za vraga naj vztrajam? Za koga?« Če bi bilo mogoče, bi ostala prav tam in ne bi naredila niti koraka dalje. A sem nekako morala nazaj do doline. Poklicala sem Natašo, saj še nisem čisto verjela, da sem se res odločila. Morala sem slišati, kako zveni, ko rečeš na glas: »Odnehala bom.« In sem. Izrekla. Zlomilo me je in začela sem jokati. 


Jokala sem od olajšanja. Tisti, ki tečete, dobro veste, da ultre niso samo tekme. Ultre so način življenja. So neskončne ure teka in hoje, so zgodnja vstajanja in neprespane noči. So nešteti vzponi in spusti, so žulji in bolečine, so vročina in so mraz, so pot na tvojem obrazu.


Jokala pa sem tudi od žalosti. Ultre so namreč tudi neizmerna nagrada. So neopisljivi razgledi, so osvojeni vrhovi, so vzhajajoče sonce, so večerna zarja, so kapljice jutranje rose ujete v travi, so dežne kaplje na listih dreves in so oblak na nebu.


Potolažil me je šele Andrejev nasmeh: »Ni konec sveta. Ni konec ultre. Ne razmišljaj tako dokončno. Mogoče si samo prispela na vrh. Saj veš, da je vrh pravzaprav šele na pol poti. Kakorkoli te zdaj čaka še sestop. Mogoče tudi ne takoj in direktno v dolino. Morda je kje še kakšen vrh, ki ga je vredno osvojiti. A v vsakem primeru se moraš sprijazniti z dejstvom, da bo teh vrhov slej ali prej zmanjkalo.« V mislih je imel seveda mojo tekaško pot.


Po odstopu sem prejemala vse vrste tolažb. Ponavljala pa se je ena, ki jo je vredno omeniti za konec. In sicer, naj tole samo lepo odtapkam in bo vse uredu. A žal ni tako enostavno. Iz dveh razlogov. Prvi je ta, da s tapkanjem ne moreš postati nekaj, kar nisi, temveč samo to, kar v resnici si. In jaz sem s tapkanjem postala oseba, ki želi poskrbeti zase. Zato sem izjemno vesela, da sem slišala glas svojega telesa in mu sledila. Kakorkoli bi tega dne naredila drugače, bi ranila svoje telo in svojo dušo. Zato hvala tapkanju, ker v bistvu je res vse uredu.


Drugi pa je ta, da je dan dolg le 24 ur. Te pa lahko posvetimo temu ali onemu. In meni se je v zadnjem času začelo dogajati, da veliko rajši čas namenim tapkanju, kot pa teku. Kar ne pomeni, da ne tečem več. Mogoče samo ne tako daleč.


Vse pa kaže na to, da prihajam v obdobje spremembe. Te pa so vedno boleče, saj je za spremembo potrebna velika mera poguma. Pa nekaj starega mora odpasti, da se naredi prostor za nekaj novega. Ampak prej ali slej se bo že pokazalo, kaj v življenju je pomembno. V vesolju pa je tako ali tako že vse urejeno. Tudi nered.




PIŠITE MI
Z veseljem vam bom odgovorila
IME IN PRIIMEK
EMAIL NASLOV
SPOROČILO
BLOG
Moji prispevki
© Copyright 2019 Energe d.o.o.