Youtube YOUTUBE
Facebook FACEBOOK
BLOG

Tekaška razmišljanja - Istra 2019 67km/2400vm

Katja D. Katja D.
Datum 17.04.2019
DOMOV > BLOG > TEKAŠKA RAZMIŠLJANJA - ISTRA 2019 67KM/2400VM

Tokrat sem se pa res težko spravila k pisanju. A zakaj? Zato, ker se na tekmi ni zgodilo nič epskega, še dramatičnega ne, pravzaprav nič, kar bi bilo res vredno branja. Potem pa sem se zavedela, da je bilo tako le navzven. Kajti vse tiste nevihte, blato, veter, korenine, padci, zgubljanje na progi in kar me podobnega ponavadi spremlja na tekmah, so se tokrat odvijali v meni.


V Istro sem šla letos odtečt takratko - 67km/2400vm traso. Dolžina tekme tako ni ponujala razlogov za kakršnekoli skrbi. Še največ nemira je povzročala misel, da bo na tako kratki progi treba res malo hitreje teči in ne napol planinariti, kar počnem na tadolgih preizkušnjah.


Ne morem sicer napisat, da smo se po deževni noči zbudili v prelepo sončno jutro. Ker je bilo oblačno. Na srečo. Tisti, ki tečete, že razumete, zakaj si sonca res nisem želela. Vremenska napoved je bila idealna za tek. Vse je bilo popolno. Razen tega, da se mi ni teklo. Kar me je res šokiralo. Ker se mi je  pred tekmo menda zgodilo prvič. Kaj storiti? Ni ravno, da bi človek s takšnim problemom pred štartom moril svoje tekaške prijatelje. Sploh tiste, ki se danes pripravljajo, da s takšno razdaljo opravijo prvič. Zato molčim. V telesu pa se že dogaja upor. Seveda tudi navzven nisem taprava, tista večno nasmejana Katja. Tisti, ki me pobližje poznajo, mi namenijo kakšen vprašujoč pogled, a na srečo ne vrtajo. Ker ne vem kaj reči. Si nadeti lažen nasmeh? Ali priznati? Toda kaj, če še sama ne vem, kje je težava.


A zdaj vsaj komaj čakam na štart. A danes ne zato, da se začne tek proti cilju, ampak zato, da čimprej zbežim. Pred vprašanji. Pred sabo tako ne bom mogla.


Pištola končno poči. Ko se spravim v gibanje, je svet takoj lepši. Prvi vzpon. Dih se pospeši. Prelepa narava v prebujanju. Srčni navijači v od boga pozabljeni vasici. Bistri potočki v dolini. Malo so me skrbeli. Kako jih bo prečiti po dvodnevnem deževju. A tudi tu danes ni nobene drame. Tokrat ne zdrsnem v vodo, vode še v superge ne zajamem. A tisti hudournik, ki bi moral dreti tam zunaj, čaka v meni. Tudi izgubim se tokrat niti enkrat, a tako izgubljena, kot sem danes, že dolgo nisem bila.


Pogled na jezero Botonega porodi vprašanje, koliko lahko zdrži en jez. Tisti na jezeru drži ogromne količine vode, tisti v meni pa bog ve kaj. Vem, da je tam in trenutno si želim samo to, da bi zdržal. In kar na enkrat popusti. Za njim pa jezero dvomov in vprašanj o smislu. Kar zlivajo se iz mene.


Dolga ravnica pred Zamaskom mi ponudi vprašanje o smislu teka. Teka kar tako, ne teka za preživetje. Ali je sploh mogoče najti smisel teka? Je mogoče najti smisel življenja? Ali gre zgolj za brezplodno iskanje? Nič v naravi, razen človeka, se ne sprašuje o svojem smislu. Bi se o smislu spraševala jaz, če bi zdaj čutila srečo in radost, ki ju ponavadi začutim med tekom. Ali je razlog v tem, da sem danes v oklepu teme?


Spust z Zamaska je poln simbolnih pomenov. Vsaka korenina predstavlja možnost, da se v življenju spotaknem, vsak kamen lahko pomeni zdrs. Dih zastane. In v popolnem brezvetrju v meni divja vihar. Vihar čustev. Je to žalost, strah, jeza? Čutim vse hkrati. Vlečem se na Oprtalj. Okrog mene sončen dan, a jaz se cvrem v peklu lastnih misli in občutkov. To, da je življenje sestavljeno tudi iz obdobij, ko me prežamejo občutki osamljenosti, depresije in zapuščenosti, že vem. Kaj pa če se ta »temna noč duše« poraja iz globin moje biti, kjer tli želja po spremembi, ki je ni več moč potlačiti. Kaj če je to, kar čutim, krik dela mene, ki hoče biti opažen. Kaj če je to tista čarovnica v meni, s katero se spoznavam v zadnjem času?


Pred vzponom na Završje se ozračje ohladi in ohladijo se tudi misli. Ena pa se mi vztrajno vsiljuje. Spomnim se intervjuja za Preverjeno, kjer sem na vprašanje pred čim bežim, odgovorila, da tečem k sebi. In začutim, da sem prispela. Tako ja. Enostavno. Prispela sem. K sebi. Ali to pomeni, da se zdaj lahko ustavim? Kaj če sem teh tisoče in tisoče kilometrov res pretekla zato, da sem prispela do svoje notranje čarovnice.


Grožnjan ponudi novo vprašanje. Ali lahko zberem pogum, da se ustavim? Si upam vzeti čas, da se moje telo in um navadita na nov del mene, ki je privrel na plano? Ali je ta čarovnica tisto, kar sem ves čas noro iskala, ona pa je potrpežljivo čakala v mojem srcu, da jo odkrijem? Sem zdaj lahko pri miru?


Na spustu proti Bujam se pogovarjam z navidezno sopotnico, ki pravi: »Ne, nisi čarovnica. Dobra vila si.« V tej zadnji se sicer ne najdem. Saj čarovnice tudi niso samo hudobne. Ker je resnica vedno na sredini, mi cerkvica ob poti ponudi odgovor: »Lahko si zdravilka. Poznaš vse vrste bolečine in zdaj lahko pomagaš ljudem, da jih zacelijo.«


Od Buj do cilja me čaka le še ravnina. Počasi se mrači. Kot da se je tista tema iz mene razlila po pokrajini. In v meni spet naredila prostor za radost. Vidim, da so se travniki odeli v praznično srebrno. Tako se vsaj svetlikajo kapljice večerne rose v soju moje naglavne lučke. Noge tiho drobijo zadnje kilometre. Prvič danes pogledam na uro in ugotovim, da sem tekla hitreje kot kadarkoli prej. Kljub viharjem v glavi je bilo telo lahkotno.


Mogoče pa vseeno lahko tečem naprej. Kaj pa vem, kje vse še najdem sebe. Kako daleč so vsi deli mene. Sicer pa, čarovnice tako ali tako letijo. In danes sem letela tudi jaz.



By Katja Drobež

PIŠITE MI
Z veseljem vam bom odgovorila
IME IN PRIIMEK
EMAIL NASLOV
SPOROČILO
BLOG
Moji prispevki
© Copyright 2019 Energe d.o.o.