Youtube YOUTUBE
Facebook FACEBOOK
BLOG

Tekaška razmišljanja

Katja D. Katja D.
Datum 14.08.2019
DOMOV > BLOG > TEKAŠKA RAZMIŠLJANJA

Vsak je lahko ultraš. Razen tistih, ki si tega ne želijo.


Vse se začne v naših mislih. Kar mislimo, kar sprejemamo in kar dopuščamo, to se zgodi v našem življenju. To dobimo. To manifestiramo. Naša življenja so zgolj posledica naših misli.


Ultra je tako zemljevid življenja. In enostaven primer, kako dobimo kar želimo, če seveda sploh želimo. Vedno je najprej želja. Tisti trenutek, ko si zaželimo cilja. Ko se v njem zagledamo. Do tja pa vodi pot, kjer v dosego tega cilja zavestno usmerjamo energijo v obliki dejanj, misli, čustev in denarja. Treba je torej trenirat, se odpovedovat, verjet. Mora tudi bolet. Pa štartnino je treba plačat. Če si nekaj resnično želimo, je želeno že del nas. A včasih traja nekaj časa, da to tudi dobimo, saj so na poti naše lastne blokade in vse tisto, kar nas ovira v nas samih. Samo zavedati se je potrebno, da smo kreatorji vsega, kar se v našem življenju dogaja in slediti svojemu srcu. Torej, početi in si želeti tisto, kar si želi srce, saj je potem dovolj energije, da se želja tudi uresniči. Zelo zaželjena pri manifestaciji pa je še strast. Več kot imaš strasti do nečesa, prej to ustvariš.


Ker to verjamem, zdaj tudi vem, da sem se prvega izziva K24 lotila s figo v žepu in figo tudi dobila. Lep primer, ko želja ni bila podprta s pravo akcijo, pravim čutenjem in pravimi mislimi. Na pot sem se odpravila s premalo kilometri v nogah, z željo, da se gremo zabavat in mislijo, da mi tako ali tako ne bo uspelo.  In prav vse se mi je uresničilo. Bilo nas je za celo četico, celo pot smo se smejali in uživali, vlekli smo se kot čreva in ko sem dojela, da v cilj ne bomo prišli v limitu, je odtekla še zadnja volja, da se mučim na neskončnih koroških strminah. Cilja tako nisem videla. In ker je bilo druženje na poti prijetno in zabavno, bi se lahko potolažila tudi s tem, da je cilj pač pot sama. A žal ni šlo. Kajti nekje v meni je že obstajalo nekaj drugega. Želje niso enostavna zadeva. Največkrat jih še sami ne razumemo.


In tako je želja po K24 udarila znova. A tokrat drugače. Potolažena s tem, da sem na mišični spomin in trmo, skoraj brez treninga, zmogla 65km tistih neskončnih poti, se je moja podzavest kot kaže opogumila in me v mojih mislih postavila v cilj. Ko sem zagledala ta prizor, nisem mogla verjet. Telo se je uprlo, saj je vedelo, da ga čakajo ponovne muke. A želja je bila že del mene. In nisem bila edina. Popravca sta si očitno zaželela tudi Andrej in Urša. Kot da je bilo to že urejeno nekje višje zgoraj, smo se dogovorili brez odvečnih besed. Ker se zdaj tudi vam že dozdeva, da so se nam želje tokrat uresničile, lahko začnem kar na koncu. V cilju. S tem, da je bil dan podviga izbran vrhunsko. Ko smo se v petek pozno popoldne po oddelani K24 fotografirali ob ciljnem vodnjaku, je bila Črna namreč polna naših prijateljev, znancev, ultrašev, ki so čakali na štart prve izvedbe K24ultre. Ta štart je bil eden najlepših v mojem življenju, kajti jaz sem bila že v cilju.


Ampak pred ciljem je bila pot. In pred potjo je bil tudi naš štart. Vse sorte odpori se pojavijo v tisti časovni luknji. Večina je verjetno povezana z dvomi. In potem so tu opravičila, zakaj ni treba na pot. Življenje jih vedno ponudi cel kup. Delo, otroci, poškodba, bolezen. Lahko izbiraš. A kadar je cilj izbran s strastjo, izgovore lahko preskočiš. Ne sicer z lahkoto, kot bi kdo pomislil, a vsakič ko ti uspe, se bolje spoznaš.


In potem je pot. Čeprav veš, da je cilj že tvoj, je vsakič znova težka. Vsakič znova na plano pridejo vsi deli tebe. Optimistična Katja, ki zmore vse, pa pesimistična Katja, ki v vse dvomi. Pogumna Katja, ki je ni strah temnega gozda in prestrašena Katja, ki štor zamenja za medveda. Potrpežljiva Katja, ki drobi korake v strmi breg in razdražena Katja, ki ima vsega zadosti. Družabna Katja, ki klepeta brez prestanka in tista, ki se umakne v svoj svet. Tista Katja, ki bi rešila cel svet in tista druga, ranljiva, ki potrebuje topel objem.  


85km in 22ur občutkov, ki krožijo tako, kot planeti krožijo po svojih krožnicah. Na Uršlji dvom, na Smrekovcu evforija, na Raduhi vzvišenost, na Olševi frustracija, na Peci naveličanost, v cilju praznost, v objemu prijateljev hvaležnost. Vsi ti občutki se izmenjujejo v norem plesu, ki mu na trenutke ni več moč slediti. Včasih je res težko z njimi. Včasih bi jih najrajši spet zaprla tja, od koder so prišli. Da jih več ne čutim. Kot jih včasih nisem čutila. Ali bolje rečeno, kot si jih nisem dovolila čutiti. A zdaj vem, da so prav oni edina pot do mene. Šele ko si dovolim čutiti vse, potem vem, ali sem na pravi poti. Vem, ali sem v pravi družbi. Vem, ali sem na pravem mestu. Vem, ali sem na poti proti pravemu cilju. In ultra je kot zemljevid vseh teh občutkov. Vsaka potka, vsak vzpon, spust, razgled, rožica, drevo, žival, oblak, bolečina in ljudje na poti, ti ponujajo ogledalo. Če si upaš pogledati vanj, se lahko zagledaš v polnosti. V vsem kar si. Vidiš vse. Tiste dele sebe na katere si ponosen in tudi tiste, ki bi jih skril pred svetom in sam sabo. A na ultri jim težko pobegneš. Ko fizično telo razpada od napora, ni več moči, da se sam pred sabo delaš, da si nekaj drugega. Lahko si tečen, zaskrbljen, melanholičen, nepotrpežljiv, užaljen in ranljiv. Lahko si vse. In potem pride misel. Da so sence samo tam, kjer je tudi sonce. In jih pobožaš. Jih sprejmeš. In postaneš cel. In potem se ne rabiš več opravičevat, ker si bil tečen, nekomunikativen ali sebičen. Potem to si. Ker je bilo to tvoje počutje. Ker je bil to občutek, ki je v tistem trenutku skrbel za to, da poskrbiš zase in ne za druge.


Skrb za dobro počutje drugih je žal nekaj, kar so večini nas že v otroštvu vcepili kot ideal. Pa je le zabloda. Ko so odrasli od nas pričakovali, da smo pridni, so želeli samo to, da se obnašamo tako, da se bodo ob nas dobro počutili oni, kako se ob tem počutimo mi, pa ni bilo pomembno.


Zato poskrbite zase! Za svoje dobro počutje. Naj vas polnost občutkov, ki si jih dovolite čutiti vodi točno tja. Najdite svoj zemljevid življenja. Najdite svojo ultro, ki vam bo razkrila kdo ste. Ki vam bo pomagala ugotoviti kam želite in s kom. Kajti potem pride čudenje. Nad tem, da je vse v vesolju urejeno. Počnite stvari s strastjo in ljubeznijo, kar je resnična skrivnost življenja. Živite tako, da se boste počutili polno. Najdite svojo željo in verjemite, da bo tudi ona našla vas.


Če si (še) ne upate, pridite tapkat. Ne obljubim, da boste postali ultraš, obljubim pa, da boste postali najboljša verzija samih sebe.


By Katja Drobež

PIŠITE MI
Z veseljem vam bom odgovorila
IME IN PRIIMEK
EMAIL NASLOV
SPOROČILO
BLOG
Moji prispevki
© Copyright 2019 Energe d.o.o.